Jurij Vega

Vega se je rodil v revni kmečki družini polgruntarja Jerneja Vege in Helene Vege (rojene Masel) v Zagorici pri Dolskem. Tja se je iz bližnje Sv. Trojice preselil njegov ded. Njegov oče je umrl, ko je bilo Juriju šest let. Osnovno znanje si je pridobil pri domačem duhovniku in v Moravčah. Ko je dopolnil 13 let, je leta 1767 začel obiskovati 6 letne jezuitske nižje študije(»gimnazijo«) v LjubljaniJezuiti so prav v njegovem času začeli v zadnjih dveh humanitetnih letnikih dajati večji pomen matematično naravoslovnim predmetom. Vega ju je obiskoval leta 1772 in 1773. Poleg matematike in naravoslovnih znanosti so bili predmeti, ki jih je Vega poslušal: latinščinagrščinareligijanemščinazgodovinageografija.

Med letoma 1769 in 1785 sta na liceju v Ljubljani poučevala fiziko Gregor Schoettl (1732-1777) in Anton Ambschel (1746-1821). Jezuitska gimnazija in kolegij z dijaškim domom sta v tem času stala pri cerkvi sv. Jakoba pod Ljubljanskim gradom. Kompleks kolegija okoli cerkve je zajemal današnjo šolo, Levstikov trg ter Gruberjevo in Virantovo hišo.

Gimnazijo je obiskovalo nad 500 učencev. Šolnine ni bilo. Študij na gimnaziji je bil v tistih časih stanovski privilegij, ki so ga kmečki sinovi, kot je bil Vega, težko pridobili. Siromašni dijaki niso mogli plačevati kolegija, zato so stanovali pri podpornikih v mestu. Ta usoda je doletela tudi Vego. Njegov sošolec je bil Linhart, ki je bil gojenec kolegija v letih 1771 in 1772.

Schoettlovi študentje so morali poznati veliko optičnih naprav, ki jih je profesor gotovo imel tudi v svojem fizikalnem kabinetu. Med optičnimi napravami so v popisu iz tega časa našteti: NewtonovGregoryjev in nizozemski daljnogled.

Po končani gimnaziji je Vega dve leti od 1774 do 1775 študiral še filozofijo na liceju v Ljubljani. Dveletni filozofski študij je takrat imel stolice za filozofijo, matematiko in fiziko. Leta 1775 je Vega z odličnim uspehom končal študij filozofije na liceju skupaj s Kranjcema F. Poglajenom in M. Kalanom. Po koncu študija se je Vega med 1775 in 1780 zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. Domnevamo, da je sodeloval z nekdanjim jezuitom Gruberjem pri zasnovi kanala med Gradom in Golovcem. Seznam vprašanj obširnega izpita Tentamen philosophicum se je ohranil in je dostopen v Matematični knjižnici v Ljubljani. Področja, s katerih so bili problemi pri izpitu, so bila: logikaalgebrametafizikageometrijatrigonometrijageodezijastereometrija, geometrija krivuljbalistika in splošna in posebna fizika.

Po službovanju v Ljubljani se je 7. aprila 1780 vpisal med topničarje cesarske armade na Dunaju. Ob tem je tudi spremenil svoj dotedanji priimek Veha v Vega. Po osnovnem usposabljanju je leta 1781 postal podporočnik in kmalu tudi učitelj matematike na topničarski šoli. Leta 1784, po izidu prvih dveh delov matematičnih predavanj, je napredoval v poročnika. Vega je napisal učbenik v štirih knjigah Predavanja o matematiki (Vorlesungen über die Mathematik). Prvi del je izšel leta 1782, drugi del 1784, tretji 1788 in četrti leta 1800. Njegovi učbeniki so vsebovali zanimive tabele. V drugem delu lahko najdemo izraze v zaprti obliki za sinuse mnogokratnikov 3. stopnje. Zapisani so v preprostih oblikah, s katerimi je lahko računati.

Leta 1781 se je Vega zavzemal za vpeljavo metrskega sistema v habsburški monarhiji. Njegova zamisel ni prodrla in so jo uvedli šele kasneje leta 1871 za časa Franca Jožefa I.

Leta 1785 je pismeno zaprosil velikega mojstra barona Ignaza von Borna za sprejem v prostozidarsko ložo Zur wahren Eintracht. Usoda njegove prošnje ni znana, saj je Jožef II. kmalu zatem prepovedal tajne družbe.

Vega je leta 1786 prevzel profesuro na posebnem novoustanovljenem bombardirskem oddelku najboljših topničarjev avstrijskega poljskega topništva.

Leta 1787 se je poročil z malo plemkinjo Jožefo Swoboda (1771-1800) iz Budejovic na Češkem. Imela sta pet otrok: Henrika, Marijo Terezijo Regino, Franca Jožefa, Jožefo, Marijo Alojzijo.

Tik pred odhodom na bojišče je leta 1789 pripravil za tisk tretji del matematičnih predavanj, ki so govorila o mehaniki trdnin. Naslednje desetletje je bil topniški častnik in je večino svojega časa preživel na bojiščih po Evropi. Leta 1788 je služil pod poveljstvom avstrijskega kraljevega feldmaršala Gideona Laudona (1717-1790). Med 1789 in 1792 je kot stotnik sodeloval v bojih proti Osmanom pri Beogradu. Njegovo poveljstvo nad možnarskimi baterijami je pripomoglo k padcu beograjske trdnjave.

Nato je služil na Moravskem. Leta 1793 se je za krajši čas znova vrnil k poučevanju matematike na Dunaju. Končno je kot major koalicijske vojske pod poveljstvom avstrijskega generala de Wurmserja (1724-1797) med letoma 1793 in 1797 sodeloval v bojih proti francoskim revolucionarjem. Boril se je pri Fort LuisuManheimuMainzuWiesbadnuKehlu in Dietzu. Leta 1795 je imel dva 13,6 kg (30 funtna) možnarja z dosegom do 2.998 m (3.280 jardov). Stari 27,2 kg (60-funtni) možnarji so imeli doseg le 1.791 m (1.960 jardov).

Leipzigu je leta 1794 izšlo njegovo najpomembnejše delo, logaritmovniki Zakladnica vseh logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus). Inženir Franc Allmer, častni član senata Tehniške univerze v Gradcu je v Muzeju Carla Friedricha Gaussa v Göttingenu našel Vegove logaritemske tablice točne na 10 desetiških mest. Gauss je to delo uporabljal pogosto in je v njih zapisal več svojih izračunov. Našel je tudi nekaj Vegovih napak pri številih, večjih od milijona. Junija 1797 je bil Vega poveljnik topniške obrambe v Mainzu ob Renu.

Vega je napisal vsaj šest znanstvenih člankov. Neredno življenje aktivnega vojaka je znanstveniku Vegi pogosto onemogočalo uporabo potrebnih virov, predvsem med 1789 in 1798. Kjub temu je objavil 17 matematičnih, fizikalnih in astronomskih del v več ponatisih, ki so mu prinesle sloves tudi zunaj avstrijskih meja.

Leta 1794 je postal dopisni član Velikobritanske kraljeve znanstvene družbe v Göttingenu, 1797 član akademije v Mainzu, 1798 član Fizikalno matematične družbe v Erfurtu, 1800 pa član Kraljeve družbe znanosti v Pragi in akademije v Berlinu. Po najvišjem vojaškem odlikovanju za zasluge je 22. avgusta 1800 dobil dedni baronski naslov, pravico do lastnega grba in čin podpolkovnika.

Svoja zadnja leta je preživel na Dunaju. Septembra 1802 so ga začeli pogrešati. Po nekaj dnevih iskanja so njegovo truplo našli v Donavi pri Dunaju. Policijsko poročilo je zaključilo, da se je zgodila nesreča. Vendar resnični vzrok smrti ostaja nepojasnjen. Njegovo smrt razlagajo tudi kot umor in samomor.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button