Ivan Tavčar

Tavčar je šolanje pričel leta 1858 v trivialki v Poljanah. Potem je nadaljeval na normalki v Ljubljani, končal jo je leta 1863. Pri šolanju sta mu finančno pomagala očetova brata duhovnika. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih postopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Književnost ga je navdušila že v dijaških letih in tudi sam se je kmalu poskusil v pisanju. Po koncu gimnazije leta 1871 se je vpisal na pravo na dunajskem vseučilišču in začel objavljati v raznih revijah (mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, Slovan). Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se leta 1877 odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je leta 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. V letih od 1886 do 1902 je predsednikoval Dramatičnemu društvu. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901 do 1907 je bil državnozborski poslanec, od leta 1911 do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. V Narodni vladi SHS je bil poverjenik za prehrano. Poročen je bil s Franjo Tavčar (rojena Košenini), ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi bolezni. Nekaj časa je bil predsednik Narodne čitalnice v Kranju in ljubljanskega Sokola. Bil je ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik. Leta 1889 je bil soustanovitelj društva Pravnik, leta 1904 pa Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Leta 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane, pred tem tudi v Celju, Kamniku, Kranju, Krškem in Šoštanju. Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino. Po njem se danes imenuje več ulic in Osnovna šola Ivana Tavčarja.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button