Rudolf Maister

Zgodnja leta

Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. Medtem je v Ljubljani obiskoval jahalno šolo za pehotne častnike in jo uspešno končal.

Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele habsburške monarhije, kar mu je koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se usposobil za orožarskega častnika. Šolanje je leta 1907 nadaljeval na častniški šoli v Gradcu in napredoval v stotnika.

1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko, postal je poveljnik izpostave v Celju.

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar (Marico Stergarjevo), hčerjo znanega ljubljanskega zdravnika. Z znanjem francoščine je pomagala možu pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko univerzo na Dunaju. Sin Borut je končal realko in postal gradbeni inženir; pred drugo svetovno vojno je bil zaposlen kot mestni gradbeni komisar pri Mestni občini Maribor, po vojni pa je bil v Mariboru zaposlen v upravi gradbenega podjetja Gradis. Žena Marija Maister je bila dejavna v številnih organizacijah in dobrodelnih društvih (mdr. je ustanovila Francoski krožek v Mariboru in imela zasluge za nastanek Počitniškega doma kraljice Marije na Pohorju) ter je ob smrti leta 1938 veljala za prvo damo Maribora.[1]

Boj za mejo na Štajerskem

Glavni članek: Boj za severno mejo.

7. decembra 1914 so premestili Maistra v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva v Mariboru. Zaradi ovadbe nemških nacionalistov so ga 8. marca 1917 premestili v Gradec; tam je bil povišan v majorja. Vrnil se je v Maribor, kjer so ga 1. julija 1917 imenovali za stalnega poveljnika poveljstva številka 26. Tu je ostal do razpada dvojne monarhije.

30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Po sestanku je zbranim slovenskim vojakom in častnikom razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu, in jih prosil, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo.

Upravo na slovenskem Štajerskem je prevzel Narodni svet, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. 3. novembra 1918 je nastala zelena garda ali t. i. Schutzwehr. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo. Temu so nasprotovali Nemci, pa tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, zelo veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 mož.

20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje, nato pa še Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 podpisala polkovnik Rudolf Passy in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja v Ziljski dolini na Koroškem. Te pogodbe nista priznali deželni vladi Štajerske in Koroške, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. 13. februarja je bilo podpisano premirje.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button