Jože Plečnik

Rodil se je v številni kmečki družini. Njegov oče je bil razgledan mož in je v sinu že zelo zgodaj zbudil zanimanje za lepote narave. Oče mu je kmalu umrl, zato ga je na lastne stroške v gimnazijo poslal domači župnik. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani. Ko je bil v zadnjem letniku bogoslovja, se je začela 1. svetovna vojna. Jalen je skupaj z ostalimi bogoslovci v škofovih zavodih v Šentvidu, ki so bili spremenjeni v bolnišnico, skrbel za ranjence. Kljub vojnemu dogajanju je bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Leta 1921 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na oddelek za zgodovino umetnosti, vendar študija ni dokončal. Pred drugo svetovno vojno je kot duhovnik služboval v Srednji vasi v Bohinju. Kot vojaški kurat je služboval pri petem dragonskem polku v Lvovu, nato pa je bil prestavljen v Lebring. Po vojni je služboval v Besnici pri Kranju, Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah in Ljubljani. Leta 1933 se je želel v celoti posvetiti pisateljevanju, zato je zaprosil za predčasno upokojitev. Po vojni, ki jo je preživel v Ljubljani, je ponovno služboval kot duhovnik; sprva v Grahovem, nato pa v Ljubnem, kjer je umrl. Pokopan je na domačih Rodinah.

Bil je družaben človek in se je rad dobival s prijatelji. Njegov prijatelj Janko Moder ga je opisal kot dobrega, prijaznega, glasnega in oblastnega človeka. Kadar je postal oblasten, navzočim ni prizanašal, zato se mu je marsikdo raje umaknil. Neredko je zašel v konflikt tudi z nadrejenimi.

Pisal je črtice, povesti in drame. Za njegova dela je značilna idiličnost, pisatelj verjame v harmonično urejenost našega sveta, naravni red in lepoto in ju opisuje z lirskimi sredstvi in na simbolen ali celo alegoričen način, kar bolj kot v dramatiki pride do izraza v pripovedništvu. Junaki v njegovih delih so največkrat kmečki gospodarji, pastirji, divji lovci in njihove dobrosrčne žene. Za njegova dela je značilna usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je nekaj čisto drugega kot tako imenovani happy end. Jalnovski konec je najboljši možen konec za določeno osebo. Do tega konca pa se je morala oseba sama dokopati. V planinskih povestih je slikal rastlinstvo, živalstvo in naravne pojave. Zgledoval se je po svojem učitelju Franu S. Finžgarju, a sta včasih prišla tudi v konflikt, pokazal pa se je tudi Jalnov rivalski odnos z njim.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button