Anton Aškerc

Rodil se je kot prvi sin v kmečki družini v Globokem (ali morda v Senožetah, kjer je odraščal) pri Rimskih Toplicah.

Njihovo posestvo je bilo prodano in v tretjem letu se je Anton z družino preselil v Senožete nad Rimskimi Toplicami. Tu je začel hoditi v osnovno šolo. Ko je bil star 12 let, mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan. Leta 1877 je vstopil v mariborsko bogoslovje. Posvečen je bil konec 3. letnika (22. julija 1880). Po končanem šolanju je kot duhovnik služboval v številnih krajih na Štajerskem: v Podsredi, Šmarjah pri Jelšah, pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, v Vitanjah, v Sv. Marjeti, Mozirju, Škalah pri Velenju. Svoje pisanje je začel v Ljubljanskem zvonu .

V Framu se je zagledal v učiteljico Ano Pečovnik. Njej je posvetil balado Anka. Ob ljubezni se je zavedel svojega stanu, Aškerc ‒ duhovnik se je moral ljubezni do ženske odpovedati. Aškerc ‒ pesnik pa je po ljubezni vse bolj hrepenel. Odločil se je odpovedati osebni sreči, ne pa pesniškemu poklicu.

Leta 1884 je začel s službovanjem v župniji Šmarje pri Jelšah, kraj je bil pod velikim vplivom germanizacije in Aškerc je s svojim delovanjem uveljavil kot bojevnik za slovenstvo. Zagovarjal je slovensko nacionalnost, kulturo in politično osvoboditev. Ostro so ga napadali Nemci v glasilu Deutsche Wacht. Skupaj z vodilnimi štajerskimi politiki se je zavzemal za omejitev germanizacije.

Leta 1898 se je sprl z mariborskim škofom in odločil se je za predčasno upokojitev. Zanimal se je za sodobno znanost, zlasti za evolucijsko teorijo in njegova verska skepsa se je poglabljala, kar pa je bilo sporno za duhovnika. Nato je služboval kot mestni arhivar na ljubljanskem magistratu. Rad je potoval po vzhodnih deželah, doživetja je popisoval v potopisih. Od leta 1900 do leta 1902 je bil urednik Ljubljanskega zvona. Pod njegovim vodstvom je bil natisnjen Prešernov album, 1902 so izšle Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Uredil in izdal je tudi Poezije Dragotina Ketteja. Umrl je v Ljubljani, v 56. letu starosti.

Anonimno je objavljal že pred Ljubljanskim zvonom v Zvezdi Danici, s pretežno nabožnimi vsebinami. Tako je leta 1877 izšla anonimna pesem Sv. Ciril in Metod. Iz snovi, ideje in izrazja lahko domnevamo, da gre za Aškerčevo pesnitev [2] Leta 1881 začne izhajati Ljubljanski zvon, kjer je objavljal. Urednik Ljubljanskega zvona je bil Fran Levec, ki je Aškerca preusmeril od lirskih pesmi na epsko pesništvo, na poezijo, ki se je približevala realizmu. Svoje pesnitve je objavljal pod psevdonimom Gorázd.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button