Anton Tomaž Linhart

Linhart je zelo zgodaj razvil dar za jezike, saj je doma mati povečini govorila slovensko, oče pa nemško in češko. Šolal se je v Radovljici in v Ljubljani na jezuitski gimnaziji (tu je bil njegov sošolec Jurij Vega), za nekaj časa je vstopil v stiški samostan, nato pa izstopil in na Dunaju ob pomoči domačega plemstva študiral trgovske in finančne vede. Po vrnitvi se je zaposlil kot arhivar pri škofu Karlu Herbersteinu, po sporu z njim je postal knjižni revizor, šolski komisar in nazadnje tajnik deželnih stanov.

Leta 1787 se je poročil z Ljubljančanko Jožefino Detel, imela sta dve hčeri. Stanovali so v Ljubljani: iz Zoisove hiše na Bregu so se leta 1792 preselili v novo licejsko poslopje, leta 1795 pa je Linhart začel graditi hišo, a ga je sredi zidave zadela kap. Vdova je gradnjo dokončala, čez tri leta pa hišo prodala in z otrokoma odšla na Dunaj.

Zadnja leta svojega življenja ni več pisal izvirnih del, je pa pomagal prijateljem, predvsem Valentinu Vodniku in Žigu Zoisu, ki je ob njegovi smrti zapisal: “Z njim sem izgubil literarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje …” (Mirko Zupančič, 1984). France Prešeren mu je sestavil nagrobno pesem, ki je vklesana na njegovem spomeniku:

Steze popustil nemškega Parnasa,
je pisal zgodbe kranjske star’ga časa.
Komu Matiček, Micka, hči župana,
ki mar mu je slovenstvo, nista znana?
Slavile, dokler mrtvi se zbudijo,
domače bote ga Talija, Klijo.

Linhart je znan kot izrazit meščan v slovenski kulturi. Zelo verjetno je bil član prostozidarske lože (čeprav ni dokazano), kar bi razložilo dejstvo, da se ne ve, kje je pokopan, in da je oblast prepovedala žalne slovesnosti in nagrobnik. Njegova prva biografija je izšla šele leta 1808 na Dunaju v Inteligenzblatt. Nagrobnik s Prešernovim posvetilom so mu leta 1840 postavili na ljubljanskem Navju.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button