Anton Martin Slomšek

Anton Martin Slomšek je bil doma s premožne kmetije na Slomu pri Ponikvi. Iz Slomškove rodbine je že pred Antonom izšel duhovnik Blaž Slomšek (1708-1740), ki je bil stric Antonovega očeta Marka, kasneje pa se je za ta poklic odločil tudi Janez Slomšek (1831-1909), ki je bil sin Antonovega bratranca Gregorja, torej Antonov pravi mrzli nečak.

Anton je po opravljeni nedeljski šoli in trivialki vpisal na celjsko gimnazijo, kjer ga je profesor Zupančič navdušil za slovenščino in poezijo. Ker je zgodaj postal sirota, se je na posebnem učiteljskem tečaju v 3. razredu gimnazije z odliko usposobil za inštruktorja učencev, da se je s poučevanjem lahko preživljal. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij filozofije na ljubljanskem liceju. Filozofijo je študiral (s Prešernom in drugimi kolegi) v Ljubljani, potem pa v Senju in Celovcu. V Celovcu se je odločil za študij bogoslovja, bil leta 1824 posvečen v duhovnika, od leta 1825 pa služboval kot kaplan pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem, kasneje v Novi Cerkvi pri Vojniku. Bil je tudi duhovni vodja v celovškem semenišču, dekan in šolski nadzornik v lavantinskem Št. Andražu, opat v Celju in lavantinski škof. Ob škofovskem imenovanju si je poleg rojstnega imena Anton izbral še ime Martin, po svojem birmanskem botru, pa tudi župnijskem zavetniku.

Iz vneme za slovenščino je že med študijem teologije ustanovil slovensko društvo, poučeval bogoslovce v slovenščini in jih navduševal za pisne in govorne vaje, kot spiritual v celovškem semenišču pa jih je navajal k prevajanju in jih pridobival za sodelovanje pri svojih knjigah. O ljubezni do maternega jezika je govoril tudi v pridigah, slovensko misel pa širil v knjigah, zelo si je tudi prizadeval za slovensko šolo na kmetih. Kot škof se je dolgo potegoval za to, da bi bila slovenska štajerska cerkvena enota (takrat je celjsko okrožje pripadalo lavantinski škofiji, drugi kraji pa sekovski). Slomšek je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor in v njenem okviru združil skoraj vse štajerske Slovence.

Izhodišča prizadevanja za duhovno, moralno, versko, kulturno in narodnostno prenovo škofije je Slomšek jasno opredelil z rekom »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike«. Na versko in duhovno zavest Slovencev je skušal vplivati s pridiganjem in z uveljavljanjem nedeljskih šol ter reorganizacijo trivialk. V verski in narodni prerod je vključil tudi literarno in založniško dejavnost. Veliko je pisal, zlasti za otroke in mladino. Ohranjenih je veliko njegovih pesmi (nekatere so ponarodele) in basni.

V času škofovske službe je duhovnike oskrboval z izdajanjem svojih pridig, uvajal je nove ljudske pobožnosti (predvsem majniške šmarnice), ustanavljal razna društva in bratovščine.

Njegov sodobnik France Prešeren (oba sta bila rojena 1800) mu je namenil kratko pesem z naslovom Slomšku, ki je del zbirke Zabavljivi napisi:

Ker stara para zlomek
devištva preveč je vzel,
je mlajši njega Zlomšek
prodajat ga začel.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button