REALNA PODOBA DOGAJANJ MED II. SVETOVNO VOJNO V SLOVENIJI IN REALNA PODOBA t.i. KP STALIN PARTIZANOV

Valt Jurečič; Padec – ameriškega bombnika Liberator B – 24, 2. 4. 1944 pri Šentjerneju.

1 9 4 4  –   2. april, Gracarjev turn, zgodnja pomlad, VOJNA.

Iz Kostanjevice na Krki, najstarejšega mesteca na Kranjskem, zavijemo v smer Gorjancev, proti vznožju velikega gorskega hrbta Ravna gora. Po dveh km pridemo v zadnjo dolino pred množico hribčkov, ki predstavljajo gričevje v vznožju Opatove gore v Gorjancih. V tej dolini že osmo stoletje počiva kostanjeviški klošter, kot so ljudje imenovali to davno cistercijansko opatijo, oz. nekdanji samostan. Danes so v njemu nastanjene različne galerije. Iz pred gradu (čeprav to ni), kot ga danes imenujemo, nas vodi naša cesta proti jugovzhodu, kjer se za gričevjem v (ledeniški) kotlini pod strmino gore, skriva prastara vas Orehovec. Streljaj od omenjenega gradu proti jugu, nas vodi v to predgorsko hribovje krajevna cesta, ki nas preko svoje gorske razgibanosti privede do druge podobne kotline pod Gorjanci. Tudi tam gre za poglobljeno (ledeniško) kotlino, v kateri še vedno živi s svojo davno zgodovino kartuzijanski samostan Pleterje. Ta pa že sodi v bližnjo sosednje šentjernejsko okrožje, kamor sodi tudi nekdanja posest Gracarjev turn, kjer je končal svoj zadnji let liberator B – 24. Ves ta predel Predgorja in Podgorja Gorjancev je prizadela druga svetovna vojna, zato naj bi ta zapis tedanjega krutega dogajanja, vsaj delno otel pred pozabo.

Ta predgorska hribovitost nad kloštrom je poraščena s kmečkimi hostami, vmes pa so raztreseni hribovski zaselki, z razgubljenimi domačijami, ki naj bi sodile v to ali ono vasico. Vse to zapolnjujejo še majhna vegasta hribovska polja s paletami njivic. Kolikor je vmes strmin, jih pokrivajo skrbno obdelani vinogradi z lesenimi vinskimi hramčki. Zelo podobne tej kostanjeviški idili, so pravzaprav še kar tri druga podgorjanska okrožja: že omenjeno šentjernejsko,  novomeško s starimi gradovi ter tretje, zadnje okrožje okoli Dolenjskih toplic, s starimi in vedno svežimi zdravilnimi vrelci.

V tistem gorjanskem okolju se je naša družina prebijala več kot tri vojna leta od pomladi 42. do pomladi 45. Ponoči smo bili »osvobojeni« po partizanih, čez dan okupirani po tedanji Kraljevini Italiji, oz. tedaj njeni Provincii di Lubiana. Italijanske zasedbene čete so v največji meri sestavljali majhni temnopolti Kalabrijci (»omejeni Kalabreži«) iz juga Italije. Drugi del te okupacijske vojske so sestavljali visoki, večinoma temnolasi Lombardijci s severa Italije, na videz podolgovatih obrazov. (Otroci smo rekli, da imajo konjske glave.). V strahu pred »rebeli«, kot so imenovali partizane, so si izmišljali smešne, neživljenjske predpise.

Jugovzhodno stran nekdanjega kloštra, so zaščitili pred »rebeli« z en meter široko in poldrugi meter visoko mejno bodečo mrežo. Ob to so postavili tri zidane bunkerje, kot zaščito pred nevarnostmi iz Gorjancev. Tako je bila manjša italijanska mejna četa vojakov nastanjena v sicer tedaj že požganih poslopjih tega starega samostana.

Italijansko vojsko so spremljale slovenske čete, prisilno mobiliziranih naših dolenjskih fantov in mož, v črnih uniformah s črnim baretami na glavi in dolgimi puškami. Italijanska oblast jih je imenovala MVAC, sicer pa smo jih imenovali »legionarji«. Ti so bili nastanjeni v skladiščnih poslopjih kostanjeviškega trgovca Gača.

Resnici na ljubo je italijanska zasedba pomagala preživeti našemu revnemu gorskemu svetu s svojimi živilskimi kartami. S t. im. »fasungami« kot smo tedaj imenovali tisto mesečno preskrbo, so v veliki meri preživeli tudi partizanski oddelki, ki so prihajali k nam iz host, skoraj sleherno noč. Naučili smo se živeti z makaroni in rižem, nekakšno lesno margarino, pa tudi s pravim maslom, česar naše hribovsko ljudstvo v prejšnjih časih skoraj ni poznalo. Ko pa so partizani razbili most v Struškem borštu pri Mokrem polju, smo ostali mi in z nami partizani brez italijanske mesečne preskrbe. Partizanstvo pa je lažje preživelo tudi s sicer skrbno prikritim sodelovanjem, s tisto italijansko »podeželjsko« okupacijo.

Ko so septembra 43 Italijani neke noči izginili, jih je po kakšnih desetih dneh zamenjala strumna nemška vojska, nastanjena izven mesteca Kostanjevica na levi strani svoj čas mejne reke Krke. Nemška oblast nas je v začetku jeseni 43, preplavila s svojim oblastnim redom tako, da se z njo ni dalo tako operirati, kot nekoč z italijansko. To oblast so spremljale, tako kot nekoč italijansko, večinoma iz prejšnjih legionarskih čet preurejeni oddelki slovenskega domobranstva, v svetlo zelenih (nizozemskih) uniformah. Te čete niso bile nastanjene skupaj z Nemci, temveč ločeno od njih v mestu, v istih poslopjih, kot prejšnja italijanska oblast.

Naša oče in mati ter delno še sestra, so se ubadali z dnevnim dninarskim delom na majhnih hribovskih kmetijah. Za ves dan dela skromno plačilo: kos kruha in lonček mleka.

Tako se je odvijalo naše življenje v odvisno od narave, vremena ter dveh oblasti: domače in tuje. Le te so v veliki meri krojile usodo ljudi po pogorju Gorjancev in po dolini reke Krke. Naj prvo sta bili to italijanska in partizanska, kasneje nemška in partizanska oblast. Obvladovali sta gorjanska predela spodnje Dolenjske od Čateža (ob Savi) do Šentjerneja, poznanega kot Prigorje ter od Šentjerneja do Dolenjskih toplic, poznanega kot Podgorje.

Prvo, uradno oblast so predstavljale okupacijske vojske na njihovih postojanka z jasnimi predpisi in zahtevami, drugo, sicer neuradno pa je predstavljala nevidna oblast iz hoste. Za slednjo nismo nikoli vedeli, kje domuje in katero noč bo potrkala na vrata. Nekoliko smo se bali italijanske muhaste oblasti, mnogo bolj pa partizanske kot nemške.

Še danes ne vem, kako je starejši brat kot vojaški intendant uspeval iz Novega mesta pošiljati vreče nekega nemškega vojaškega ovsenega kruha k nam v kostanjeviške hribe? Ko so z nočjo prišli oni mladi pa lačni iz hoste,  smo jim vsaj za silo pregnali lakoto izpod njihovih na pol civilnih na pol italijanskih – cap. Partizanski komandanti pa so imeli že prekrojene stare jugoslovanske ali pa italijanske uniforme.

Po koncu 43. smo predvsem podnevi z lepim vremenom doživljali občasna nemška bombardiranja po naših podgorskih vaseh. Tem so ponoči sledila nemška topovska obstreljevanja naših gorjanskih naselij, da smo v temi bežali v gozdu izkopano podzemno zaklonišče. Ob lepem vremenu smo proti pomladi 44 poslušali hrumenje, ki je prihajalo iz velikih višin. Izvedeli smo, da so to »angloameriški avioni«, ki preko nas letajo na vzhod bombardirati avstrijska in nemška mesta. Trušč smo sicer slišali, videli pa ničesar, saj so bili ti preleti zakriti z umetno meglo. Kakor se je bobnenje pojavilo, se je tudi izgubilo v daljave. Kakšne pol ure ali tudi več po zlovešči tišini nevidne nebesne vojske, je iz višine prihajalo neko drugačno strašljivo šuštenje, z nekakšnim kovinskim prizvokom. Videti ni bilo nič, postajalo pa je vedno bolj zlovešče in nihče ni vedel, kaj naj bi to bilo. V slabe pol ure je sicer jasno nebo začelo nekako siveti kot pred sončnim mrkom. Ob pogledu navzgor v megleno višino, je bilo videti samo neko nejasno srebrno sivo migljanje, ki se je začelo prav grozljivo spuščati pred nas na tla. To so bile velike množine tankih srebrnih (staniolnih) lističev, dolgih od deset do 2o cm in širokih do pet mm, odvisno pač od posamezne akcije. Nihče se ni upal dotikati teh lističev, saj smo se bali morebitnih nevarnih zastrupitev, ki bi bile življenjsko nevarne. Da bi iz bojnih letal padalo kaj človekoljubnega, nihče ni verjel, Zeleneče trate po vrtovih so bile kar posejane s temi »srebrnimi laski«, kot so tem čudnim padavinam rekli naši preprosti ljudje. Vsi smo sumili da gre zagotovo za nekakšen strup, kajti čemu bi sicer to sejali v takšnih količinah na zemljo. Iz drugega konca naše raztresene gorske vasi so povedali, da je dekle pobralo nekaj teh srebrnih laskov pa je doživljala hud glavobol. Torej ne se jih dotikati, so rekli borci, ko so se pod mrakom spet prikazali na dvorišču. Iz ameriških letal so metali tudi nekakšne žlebove  z nenavadnimi bombami. Ker so le-te imele čudne pereutničke, so jih naši ljudje imenovali za »angeljčke«.

Šele kasneje smo izvedeli za pomen teh padavin ter za dejstvo, da sploh niso nevarni ter da kadar bodo padali ti laski, angloameriških bombnikov ne bo nad nami. Bali smo se jih, saj se lahko zgodi, da bodo bombe zaradi Nemcev metali tudi na nas. Tako so se  nekega jasnega in sončnega predpoldneva, kar nekaj km nad nami pojavili ameriški lovski avioni, z dvojnimi trupi, zato smo jim rekli dvo trupniki (leitningi P-38). Naša 17-letna sestra jih je začela šteti. Če ne bi stal poleg, ji skoraj ne bi verjel, da jih je v celi strnjeni formaciji, naštela štiri sto. Za sabo so puščali nepregledne oblake svetle megle. Zaradi te ni mogla šteti tudi težkih bombnikov, ki so sledili lovcem. Vedeli smo, da letijo nad tovarne avstrijskih mest od Gradca do Dunaja, kjer bodo odmetavali svoje smrtonosno breme tako na mestne četrti, kot na industrijske objekte. Če se bodo ob vračanju znesli še nad tedaj nemškim Mariborom, ali celo nad Celjem, bo Novemu mestu prizaneseno. Žalostna tolažba preprostega prebivalstva pod Gorjanci v bobnečem tempu zastrašujoče vojne.

Angleški bombnik, leteča trdnjava B-24, liberator – osvoboditelj v službi ameriških letalskih sil v Evropi. Trdnjave so jih imenovali zaradi njihovih vgrajenih obrambnih »bunkerjev« v nosu letala, na zadnji konici letala in na straneh trupa, nekateri pa so imeli te strojnične kabine tudi zgoraj nad trupom letala. Na 2. aprila dan leta 1944, se je zgodaj popoldne začela iz štajerske strani vračati proti Novemu mestu velika skupina teh težkih bombnikov. Ameriške zračne trdnjave so že nad Avstrijo, čim so odvrgle svoje tovore bomb na avstrijske tovarne, ostale brez svoje obrambe po lovskih letalih. Njihova zaščita namreč, torej dvotrupni lovc, so morali zaradi porabe goriva, odleteti proti svojim bazam v Italiji. Nekateri so šele nad Dolenjsko odmetavali svoje prazne rezervoarje za gorivo (t. im, »pajlontenke«). Tako so morali že nad Avstrijo zapustili svoje do tedaj varovane bombnike njihovi usodi. Ta je bila seveda odvisna od nemilosti nemške protiletalske zaščite, ki so jo sestavljale strašljive nemške štiricevne strojnice, razvpite pod imenom »flaki«. Le-te so  dopolnjevali še dolgocevni protiletalski topovi. Mnogi, še v Avstriji zadeti bombniki so se trudili privleči letalo do Slovenskih teritorij na Kranjskem predvsem zato, ker so v primeru padca svojega letala, računali na partizansko rešitev. Na Štajerskem  okupiranem ozemlju, bi seveda padli v nemško zajetje. Moj brat, tedaj sicer mobiliziran študent, je s kolegi stal na stopnišču novomeške gimnazije, ko se je iz severne strani bližala mestu zadnja skupina štirih bombnikov. Nad njo je iz letališča v Cerkljah priletela jata nemških lovskih letal Meseršmid 109. Prvi iz te skupine je izvedel levi zavoj in se pognal na najbolj desni bombnik v skupini. Svoje strele je sprožil na zunanji motor desnega krila tega velikega letala. Iz  motorja se je začelo kaditi in letalu je že začela pojemati hitrost letenja ter zaostajati za svojo skupino. Nemški lovec je po ponovnem manevru spet obstreljeval že zadeto krilo, nakar se je motor vnel in zagorel. Tako zadet je z zmanjšanim naletom letel v smeri Mehovskega hriba v Gorjancih. Študent z daljnogledom je povedal, da je posadka začela letalo zapuščati še pred vrhom Gorjancev. Pod letalom so se namreč kot beli cvetovi začela pojavljati padala posameznikov in začela nihati v globino, kamor jih je daleč vsaksebi zanašal tudi veter. Ko je ostalo letalo samo brez posadke, sta mu oba leva motorja še delovala pa se je letalo še obdržalo na višini. Morda je to vplivalo na njegov nenadni levi zavoj, s čimer se je letalo izognilo padcu v Gorjanske gozdove in počasi zaplavalo proti Šentjernejskemu koncu na desnem obrobju Krške doline. Nad planoto polj, južno od Šentjerneja, se je prazno letalo spet nenadoma zasukalo v prav nasprotno smer in naravnalo svoj pojemajoči let  proti hribu Tolsti vrh. To je bila leteča trdnjava B – 24, ki jo je njegova posadka imenovala za »Megijine hlačke«. Posadke ameriških bojnih letal, so namreč po vojaški tradiciji svoja letala imenovala po različnih fantovskih domislicah in  tako nastala imena na svoja letalo tudi napisali, ali celo naslikali.

Na istega drugega aprila dan v letu 44, so se naša mati po naročilu partizanskega komandanta (zelo verjetno iz Šercerjeve brigade), v spremstvu še dveh vaščank, odpravile v kakšnih 3 ure hoda, oddaljeno Novo mesto. Partizanskim enotam je namreč zmanjkalo soli pa tudi hribovska gospodinjstva so bila že brez nje. Šlo je za tisto rdečo sol imenovane sicer »živinska sol«, ker kakšne druge sploh bilo ni. Odšle so že okoli šeste ure, seveda peš in oskrbljene s partizanskimi dovolilnicami, če bi kje na poti iz hoste pred njih skočila kakšna partizanska kontrola. Ko so se ženske zgodaj popoldne vračale otovorjene s soljo po bližnjicah čez Mokropoljsko dolino, jih je zdramilo pojemajoče brnenje velikega letala, ki se je že dokaj nizko polagoma spuščalo od Šentjerneja sem proti hribu Tolsti vrh. Goreča desna stran bombnika je za sabo puščala siv in črn dim. Letalo je torej letelo v smer, kjer se začno iz doline dvigati prvi griči, v katere je naslonjen grad Tolsti vrh, po domače Gracarjev turn. Na vrtovih, malo pod cesto v Dolenje Mokro polje, stoji za streljaj od gradu odmaknjeno staro gospodarsko poslopje marof, oz. po domače »grajske štale«. Pravzaprav je bila ta starina grajena pred mnogimi stoletji kot kasarna za grofovske vojaške posadke. Šele pod vladavino cesarice Marije Terezije, so dotedanje kasarne spremenili v gospodarska poslopja. Malo nad cesto pa je na dvanajstih zidanih stebrih stal skoraj pol drugo stoletje star grajski kozolec, toplar na deset štantov. Ko so ženske zagledale tako nizko leteče, veliko in goreče letalo so seveda spoznale, da gre za zadeti ameriški bombnik, ki bo zdaj zdaj zgrmel nekam na tla. Bombnik je letel kakšnih 30 m. nad marofskim poslopjem, iz njega pa je odtekalo goreče gorivo prav na  strehe poslopja, da je bilo to že v nekaj minutah vse v ognju. Med tem je bombnik s svojim dnom zadel ostrešje kozolca tako, da so tudi tega zajeli plameni. Trden udarec letala v ostrešje kozolca, je letalo še malce zadržal in njegov let še nekoliko zasukal v levo tako, da je 15 m od gorečega kozolca treščilo ob tla –  in konec. Razbitina, ki je bila že brez goriva, se ni vnela. Naša mama nam je po vrnitvi domov povedala, da so vse to gledali tudi tisti ljudje, ki so bili slučajno na njivah med Gornjim Mokrim poljem in Staro vasjo.

Starejšo hči, 20 – letno »grajsko Vito«, ki se je ravno v tistem času mudila v provizorični kopalnici, sicer požganega severnega trakta gradu, je zmotil nenadni trušč iz marofske strani. Pogledala je skozi okno proti njemu in z grozo zagledala da je vse gospodarsko poslopje, kakor tudi kozolec, v ognju. Kar zletela je doli na dvorišče v kuhinjo, kjer je vsa iz sebe, kot je bila, začela vpiti, da marof gori. V kuhinji je bila mati gospa Vlasta, oče gospod Heri ter služkinja, kuharica. Seveda niso mogli dojeti, kaj se tako iznenada dogaja z dekletom. Ko pa se vsa iz sebe le ni umirila, so stekli ven pred grad in ozrli grozo.

K letalu je prihitelo nekaj okoliških ljudi, ki pa so se posvetili reševanju predvsem živali iz spodnjega gorečega poslopja, ker drugega ni bilo več kaj moč narediti. Izpod skednja so še potegnili prazen vprežni voz, ter zmetali na dvorišče nekaj premične opreme in orodja. O kakšnem gašenju še pomisliti ni bilo, saj je vodnjak s koritom za živino šele dobrih petdeset metrov spodaj pod hribom. Lesenega  dela skednja z mlatilnico blizu ceste in kritega še s slamo pa tudi ni bilo kaj gasiti. Iz Šentjerneja se je pripeljala skupina domobrancev, ki ob praznih razbitinah ni imela kaj ugotavljati.

Naše ženske so se pozno popoldne, otovorjene in utrujene vrnile domov v Grič nad kostanjeviškim kloštrom. Naša mama nam je še vsa prizadeta pod vtisom doživetja, hitela pripovedovati, kaj se je zgodilo. Na koncu pa je vse radostilo zadovoljstvo, da so vsaj letalci, fantje iz aviona, uspeli še pravi čas poskakati iz letala in si gori nekje nad Mehovim, zelo verjetno rešiti življenja. Hvala Bogu, vsaj to, so rekle ženske. Mama pa je rekla, da so tudi grajski ubogi, kajti 42. leta so jim požgali grad z vsem kar je bilo v njem, sedaj jim je pa ta vojna uničila še tisto edino, kar jim je od vojne preostalo. Takrat 2. aprila 1942 sem prvič slišal za grad Gracarjev turn.

Razbitine angleške leteče trdnjave iz sestava ameriškega vojnega letalstva so samevale na tem vrtu še nekaj let. Moj drugi brat, avtomehanik pri tedaj še novem gradbenem podjetjem Pionir Novo mesto, je bil leta 1950 s kolegi poslan na Gracarjev turn k razbitinam tega letala. Naročeno jim je bilo da iz motorjev naberejo aluminij za ulivanje batov za avtomobilske motorje. Pionir je bilo namreč na novo ustanovljeno, torej mlado gradbeno podjetje, ki je začelo iz nič. Začeli so samo s tistimi orodji, ki so ga prvi delavci svojega  prinesli od doma. Tako niso premogli niti mehanikarskih ključev, s katerimi bi lahko razdirali motorje padlega letala. Aluminij so moral s sekači in kladivi sekati narazen od motorjev.

Kasneje so preostale ostanke letala zvozili kot odpadni material v Novo mesto. Pred mnogimi leti mi je nek domačin rekel, da so odvezli le tri letalske motorje, ker da je bil levi zunanji motor pregloboko zarit v zemljo in da ga niso odkopali. Po tem takem, bi morda lahko bil četrti motor padlega letala liberator »Megijine hlačke«, še vedno v tleh tistega vrta.

Od letala se do danes ni ohranilo praktično nič, ker v razbitinah za vsakdanje življenje ni bilo pač nič uporabnega. Ostal je pa spomin nanj predvsem v tem, da je vsa posadka desetih mladih ljudi, srečno preživela bitko na svojem bojnem  poletu, ki je končal na tem vrtu. Pomagali so zlomiti zelo osovraženi nemški nacionalsocializem, ki je ogrožal ne samo Slovenijo, temveč tudi velik del sveta. Slovenski partizani so omogočili, da so se fantje iz tu padlega liberatorja – osvoboditelja, živi in zdravi vrnili v Ameriko domov, k svojim materam, svojim ženam in svojim dekletom.

Valt Jurečič, AIH

Janez Kepic-Kern; Pričevanje o preživelem udeležencu bitke na Javorovici pri Šentjerneju

ABSOLUTNA RESNICA JE, KAR SEM NAPISAL O – MITRALJEZCU IVANU, ki je izvedel preboj obroča na Javorovici.
IN REŠIL SEBE IN ŠE NEKAJ DRUGIH.
Bil je moj sosed v bloku v Kranju, prvoborec. Doma z Bizeljskega. Z doma se skrivati v gozd je odšel takoj maja 1941, ker ni hotel biti mobiliziran v nemško vojsko. Dobrodušen, nezgovoren, krepek moški, v dobri fizični kondiciji. Vso vojno je bil mitraljezec, činov in politike ni maral. Le Nemce je hotel pregnati.
Po vojni je bil brez funkcij, vzdrževalec, skladišča itd. MOLČEČ JE BIL – V DRUŽBI NEKIH SEBE HVALISAVIH EX PARTIZANOV JE REKEL LE: “NEHAJTE ČENČAT – VI STE PRIŠLI V PARTIZANE, V GMAJNO – LE – NA LIKOF”.

ZGODAJ SE JE UPOKOJIL, SPOMENIČAR OD MAJA 1941 – PAČ. Moja mama, ki ga je kdajpakdaj – obiskala, mi je rekla, da vse dni sedi pred veliko sliko sebe – IVANA MITRALJEZCA V UNIFORMI- in se gleda. Cele dneve.

Meni je tisti OK človek Ivan rekel: “V TISTI ENOTI JE BILA SLABA KOMANDA IN SLABO STRAŽARJENJE”. V 1980. LETIH JE Ivan – umrl. Njegova posvojenka gospa M., zdaj 70 letna, še živi v tistem bloku v Kranju. Mitraljezec Ivan —-, dober človek, je imel kaj – z dogodki pred 75 leti na JAVOROVICI. TILE NA SLIKI S SMRTJO NAD 100 LJUDI – NA JAVOROVICI – NIMAJO – NIČ. LE MALOETIČNO – SE ZDI – SKUŠAJO IZ NEKIH SMRTI NJIM NEZNANIH LJUDI SE ZDI – “KOVATI NEKAKŠEN ČUDEN POLITIČNI KAPITAL” L.R. JANEZ K. KERN KOMENDA.

P.S.: ZAPISANO JE VSE RES IN MOJE OSEBNO MNENJE TER PRIČEVANJE. J.K.KERN.

L.r. Janez Kepic-Kern, odg. urednik in lasnih edicij “SLOVENIANA”

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Call Now Button